Septembra 2010 sta Nedelo in spletišče Rad dobro jem nadvse pohvalno ocenila ambient in ponudbo Kamrce.
Med drugim je v obrazložitvi ocene 4,5 sončkov zapisano:
To je res kamrca! Tista, v katero se skriješ, da se naužiješ spominov. Tistih spominov, ki dišijo po gobelinih, zapečku, starem klavirju in skritem vrtu. Tistem vrtu, na katerem je prostora le za majhno mizo in veliko zelenja. Tistega zelenja, ki se na krožnikih spremeni v dišavnice in jedi. Tiste jedi, ki iz mengeške Kamrce naredijo čisto posebno slovensko gostilno. Tisto gostilno, ki bi jo bilo treba zavarovati. Ker takšnih ne delajo več.
So to starine, ki so jih polne tri sobe in lesen šank? So to klopi, ki imajo vezene, kvačkane, nabrane blazine? So stene, ki so polne slik, okvirjev, minulih dni? Otroški voziček, z zvrhano mero žganic? Vina, ki objemajo okuse, okusi, ki polnijo jedi? Ne! Pozdrav, ki čaka škripanje težkih vrat! Tukaj so te veseli zato, ker to res radi počno. Gospodar med gosti, gospodarica med lonci.Nedelo je 6. maja 2007 ocenilo Kamrco s petimi zvezdicami,
kar je najvišja možna ocena.
V oceni je med drugim zapisano tudi:
Saj je Kamrca, v bivšem pečarstvu urejen kvartir s tremi sobami, kuhinjo in šankom, pač ena prijetnejših jazbin za guštiranje in lagodno mletje, kar jih je uzrlo strokovno oko. Zasluga gre starinski, a ne kičasti opremi lokala, nepregledni vrsti gobelinov - brez lipicancev, blondink in zadnjih večerij, pretežno rožce in ptički, tja do iz sukanca izvezenih miniatur ...
Kljub temu, da smo pred leti v Kamrci odpočili oko na posrečeni notranji opremi, vrsti gobelinov, starinskega pohištva, okrasja in parafernalij, pa smo lahko le ugibali, ali ima mengeška jazbina tudi kotiček za primerno poslavljanje od zadnjih poletnih temperatur. Ima, ima. Pa kakšnega. Kotiček sredi džungle okrasnih kopriv, plezalk in drugih trajnic, ki so se vgnezdile v ptičjih kletkah, med vse sorte patiniranega, kmalu sto let starega, ne samo vrtnega pribora in orodja. Na mizi laneni prtički in prt, na njem tudi kak starodaven vrč ali vaza iz steklenice za mleko, okoli mize šef, vedno za šalo ali nasvet ,,,
Kamrca je moderna gostilna. Pa čeprav se v njej počutite kot pri svoji stari mami. Saj veste, v njeni dnevni sobi, kjer je tako prijetno toplo, domačno in nostalgično. Kjer se čas ustavi, ko babica stopi za štedilnik. Toda potem ne prinese na mizo nedeljske pečenke s praženim krompirjem, temveč le njen vonj in okus na velikih steklenih krožnikih. Moderna babica, skratka.
Kamrca je res kamrca. Vsi babičini -e če niso celo nonini - gobelini s staro Savico vred so na stenah. V zraku pa toplota krušne peči in toplina gospodarjevih obljub. "Res je dobro," je govoril ves čas, a se ni niti enkrat zlagal. Sicer pa smo ugotovili, da ne pretirava, že takoj na začetku, ko je ponudil penin za celo šampanjsko klet: Frangežovo, Vipavino, Koglovo, Jazbecovo in še Simčičevo. Izbrali smo vsak svojo, a ga ni nič zmedlo. Ne pomnim, da mi je kaj podobno raznolikega uspelo še v kakšni drugi slovenski gostilni. Če ne drugega, so ob toliko odprtih peninah vsi mehurčki že ušli. A ne v Kamrci!
